Minister Arčon slavnostni govornik na slovesnosti ob 160-letnici knjižničarstva na Vipavskem

Matej Arčon | Avtor: Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu

Spodaj pošiljamo slavnostni nagovor ministra Arčona. Velja govorjena beseda.

Slavnostni nagovor podpredsednika vlade in ministra Mateja Arčona

Spoštovani gospe in gospodje, dragi prijatelji,

počaščen sem, da ste me danes povabili k slavnostni besedi. Niti slučajno nisem tako prodoren in globok govornik kot je bil dr. Karel Lavrič, ki je na taborih in na številnih drugih prireditvah s svojim glasom navduševal in navdihoval ljudstvo. Mene še danes navdihuje dejstvo, da lahko tudi politik doseže, da se po njemu poimenuje knjižnica. Sicer se mi zdi, da jaz nisem ravno med glavnimi kandidati za kaj takega, ma, kaj veš.

V ponedeljek in včeraj sem obiskal dve knjižnici na Koroškem. Eno čisto majhno v Dobrli vasi in eno malo večjo v Celovcu. Obakrat sem se zavedel, kako je knjižnica srce skupnosti. Ne samo kraj, kjer je zbrano znanje. Ne samo največje letališče, kar si ga človek lahko zamisli, ker ga od tam knjige odpeljejo v tisoče svetov. Ampak tudi križišče. Točka, na katero ljudje - družine, starejši, otroci - prihajajo z veseljem in z željo, da se resnično srečajo. Skupnost je tisto, kar so naši predniki, med njimi Lavrič, gradili, ko so ustanavljali čitalnice. In skupnost je tisto, kar še kako potrebujemo tudi danes.

Za prihodnost naše družbe in države, za generacije naših otrok si vsi želimo samo najboljše. Ne glede na to, kako razmišljamo o razvoju, vedno pridemo do ugotovitve, da bomo lahko uspešni samo, če bomo krepili znanje. Če bomo ohranjali našo željo po učenju. Podatek, da je bila v lanskem letu skoraj tretjina prebivalcev občin Ajdovščina in Vipava vključenih v Lavričevo knjižnico, pove veliko o knjižnici in njeni sposobnosti povezovanja z ljudmi, pa tudi o prebivalcih tega dela Vipavske doline. Gospodarski razcvet vedno gre z roko v roki s tem, da se ljudje povezujejo, da ohranjajo stik s svojo preteklostjo, s tradicijo. In da ostanejo radovedni.

Slovenija je majhen trg, obkroženi smo z veliko večjimi sosedi. V številnih preteklih obdobjih se nam je zgodilo, da so nas preplavili dogodki, na katere nismo imeli nikakršnega vpliva. Tudi danes nas je marsikdaj strah, ko čez nebo letijo rakete. Kot Slovenec sem ponosen na to, da naša država med velike mednarodne igralce stopa samozavestno. Da znamo zagovarjati humanost, demokracijo, pravičnost, mir in se za te vrednote zavzemati. V našem državnem proračunu v tem trenutku namenjamo toliko denarja za raziskave in razvoj kot nikoli v zgodovini. Prepričan sem, da je to edina pot k varni in svobodni prihodnosti.

Ko so domačini med prvo svetovno vojno šli v begunstvo, so knjige iz te knjižnice nesli seboj v Šmarje pri Jelšah. Ko so fašistične reforme prepovedale javno rabo slovenskega jezika, so jih, ob velikem tveganju, skrivali po domovih. In če so naši predniki v najtežjih časih znali razmišljati o izobrazbi in o kulturi, v razmerah, ki so bile, objektivno, veliko težje, kot so današnje, potem tudi mi nimamo izgovora.

Ponosen sem tudi, da lahko kot Slovenec kjerkoli, tudi v Bruslju, tudi v New Yorku, govorim v svojem jeziku. Ko odhajam med naše rojake v tujini, se zavem, kako pomembno je to, kako daleč od tega, da bi bilo samoumevno. Naša dolžnost, da ohranimo živ jezik, da ga uveljavimo tudi kot jezik sodobnega digitalnega sveta, kot jezik aktualne znanosti in tehnologije, kot jezik sodobne kulture in umetnosti, kot jezik, ki bo zanimiv in dragocen za naše otroke in mlade, je velika. Vloga knjižnic pri tem pa je neprecenljiva.

Artur Lokar je pred skoraj 120 leti na temeljih Lavričeve dediščine ustvaril knjižnico. Tudi zdaj je direktor Artur, tako da s tega vidika očitno nimamo kaj skrbeti. Gospod Artur Lipovž, vam, vsem, nekdanjim direktorjem in vsem zaposlenim v Lavričevi knjižnici iskrene čestitke ob tem jubileju in naj bo vaše delo še naprej takšno kot Lavričevi govori - naj navdušuje in navdihuje ljudi.

Spoštovana župana, gospod Tadej Beočanin in gospod Anton Lavrenčič, iskreno upam, da bodo načrti za dograditev ali novogradnjo dobili krila. Ter se bo s tem okronala pozornost in predanost, ki jo obe lokalni skupnosti desetletja izkazujeta do te pomembne ustanove. Spoštovane občanke in občani, slišim, da si boste, kot prvi v Sloveniji lahko kar sami izposojali knjige, takorekoč 24 ur na dan. Ostanite torej aktivni bralci. Ker kdor bere, ta misli. In brez misli ni življenja. Celo v politiki.

Vsem želim lep praznični dan in še enkrat hvala, da ga lahko preživljam z vami.